Po letu 1970 je nastal velik prelom med klasično in sodobno scenografijo. O njem govorijo besede scenografa Nika Matula: »Veš, zdaj oder kar naprej praznijo. Čas praznjenja! Namesto pravih vrat so tam kar nekakšne luknje v kulisah. Manj je več! je znucana mantra dandanašnjega gledališča. Ampak, prišel bo čas, ko bo potrebno znat polnit. In vprašanje je, če bomo to še znali.«[1]
Postdramsko gledališče osemdesetih let je izoblikovalo veliko novih načinov oblikovanja prizorišč, med njimi prostore metonimije, kjer predstavljenega prostora ni bilo več mogoče jasno razločiti od resničnega. Pri nas so se, vzporedno z osebnimi ikonografijami v likovni umetnosti, v scenografiji pojavili različni scenografski kanoni, na primer Ristićevo gledališče »retorike prostora«, gledališki »prostori igre« Mete Hočevar, retroavantgardno gledališče Dragana Živadinova in Pandurjevo »gledališče podob«, ki so hkrati ustrezali tudi različnim oblikam postdramskega gledališča.
Razvoj scenografije je po osamosvojitvi leta 1991 krenil v nove sodobne, v vizualno umetnost naravnane smeri odrskega ustvarjanja. V scenografiji se je z novimi scenografskimi imeni pojavilo več različnih slogov in načinov postavitev. Ob že omenjenih so delovali scenografi Sanja Jurca, Eka Vogelnik, Jože Spacal, Boro Rotovnik, Andrej Stražišar in številni drugi, ki so s svojimi načini scenskih zasnov prispevali k razvoju odrskega prostora in novega slovenskega gledališča.
[1] Zvone Šedlbauer: »Niko Matul po spominu«. Niko Matul: filmska scenografija, retrospektiva filmov in razstava. Slovenska kinoteka, 2013.