Skozi zgodovino gledališča sta se podoba in namenskost gledaliških prizorišč ves čas spreminjali. V 17. stoletju dajejo cerkvenim in pasijonskim igram na ulicah in trgih scensko podobo kar hišna pročelja. Posvetno gledališče naslednjih stoletij se je ustalilo na odrih gledaliških stavb, ki so omogočali menjavo večinoma kulisnih prizorišč v istem odrskem prostoru.
V prvih desetletjih 20. stoletja je magičnost scene prerasla odrski okvir in začela presegati iluzijo četrte stene. Frontalni tip t. i. italijanskega škatlastega prostora se je začel umikati novim oblikam prizorišč. Iz dvorazsežnih kulisnih prizorišč so se razvila trirazsežna plastična prizorišča pa tudi večrazsežni odri, s katerimi so scenografi skušali izkoristiti celotno površino odrskega prostora. Scena se je dematerializirala.
Gledališke stavbe baročnega tipa niso več zadoščale uprizoritvenim potrebam. Nova gledališka arhitektura, nova netipična gledališka poslopja, na primer po šolah, tovarnah, zapuščenih poslopjih, galerijah in trgih, porajajo nove oblike gledaliških prizorišč: gibljiva prizorišča (scenski dispozitiv) na istem odru, menjave različnih prizorišč pri eni predstavi v istem poslopju ali zunaj njega, premike publike do različnih igralnih površin, včasih celo skozi scenografijo (peripatetičnih predstav). Danes je prostor gledališča prostor svobode.