O POTEH K »NAJLEPŠI IZNAJDBI ČLOVEŠKEGA DUHA*« NA SLOVENSKEM

Dramatično društvo v Ljubljani (ustanovljeno l. 1867) je začetnik slovenskega gledališča moderne dobe. V svojem razvoju od leta 1867 do 1920  prehodi petdesetletno pot skozi dobo institucionalizacije in profesionalizacije slovenskega gledališča in jo sklene v letu 1920, ko nastopi nova razvojna stopnja, doba evropeizacije (1920‒1945). Razstava se osredotoča na prvih petdeset let delovanja Dramatičnega društva, pri čemer skuša osvetliti pomembne in odločilne mejnike na njegovi razvojni poti. Prvi mejnik na njej je bilo vsesplošno prepričanje, ki se je na začetku druge polovice 19. stoletja rodilo med slovenskimi razumniki, da Slovenci potrebujemo svoje, slovensko gledališče.  A še prej je prelomne narave vsa poprejšnja gledališka zgodovina, od Trubarjevega dialoga med očetom in sinom v Abecedniku prek gledališča jezuitov in kapucinov do Linharta in po njem Drabosnjaka  ter vzporedno: od gostujočih innsbruških komedijantov in laških operistov do stoletnega predhodništva nemškega gledališča (ustanovljenega l. 1765). Močan je zgled Antona Tomaža Linharta kot pionirja slovenskega gledališča moderne dobe in zgodnjega predhodnika Dramatičnega društva. Vsi ti elementi so skupaj s splošnimi gledališkimi zgledi in vplivi časa (opaženimi pri večjih narodih) ter pomladjo narodov (l. 1848) porodili razširjeno zavest o nujnosti ustanovitve narodnega gledališča pri Slovencih. Prelomni dogodki, kakor jih evidentira razstava, pa so: društva, ki so nastala v času med Metternichovim in Bachovim absolutizmom (1848‒1851) in ki jih lahko imamo za zametke Dramatičnega društva; sama ustanovitev Dramatičnega društva, prelomne ustanovitvene osebnosti in njihovi dosežki; Josip Nolli in prvo slovensko teatrološko delo; Slovenska Talija kot prva slovenska dramska edicija; gledališka šola Dramatičnega društva in pionirsko delo Dragojile Odijeve; slovenska politična omika časa in njene zasluge za slovensko gledališče; fenomen Borštnik; prelomni liki kot nosilci profesionalizacije slovenskega gledališča; prelomnice v gledališkem repertoarju med naivno in umetniško produkcijo; pečat dramatika evropske ravni Ivana Cankarja in nastanek slovenskega gledališča kot javne družbene ustanove ali začetek njegove evropeizacije.

Ilustrativno gradivo zajema rokopisne dokumente, portrete zaslužnih snovalcev Dramatičnega društva in gledališčnikov tistega časa, gledališke kritike, plakate in letake, stare fotografije in razglednice, pomembne knjige tistega časa, maketi dveh najpomembnejših gledališč itn. Razstavni eksponati, katerih last in hramba nista posebej omenjeni, so iz fonda Slovenskega gledališkega inštituta.

Štefan Vevar

*Nollijeva definicija gledališča v njegovi Priročni knjigi za glediške diletante.