Do ustanovitve Dramatičnega društva v Ljubljani (l. 1867), ki stoji na začetku institucionalizacije in profesionalizacije slovenskega gledališča, je privedlo mnogo dejavnikov. Prvi mejnik na tej poti je bilo vsesplošno prepričanje, ki se je na začetku druge polovice 19. stoletja rodilo med slovenskimi razumniki, da Slovenci potrebujemo svoje, slovensko gledališče. Vendar je prelomne narave tudi vsa poprejšnja gledališka zgodovina, od Trubarjevega dialoga med očetom in sinom v Abecedniku prek gledališča jezuitov in kapucinov do Linharta in po njem Drabosnjaka; od gostujočih innsbruških komedijantov in laških operistov do stoletnega predhodništva nemškega gledališča (ustanovljenega l. 1765). Močan je zgled Antona Tomaža Linharta kot pionirja slovenskega gledališča moderne dobe in zgodnjega predhodnika Dramatičnega društva. Vsi ti elementi so skupaj s splošnimi gledališkimi zgledi in vplivi časa (opaženimi pri večjih narodih) ter pomladjo narodov (l. 1848) porodili razširjeno zavest o nujnosti ustanovitve narodnega gledališča pri Slovencih. Tistega leta so prebujene, dolgo dremajoče težnje po nacionalni in kulturni osamosvojitvi čez noč privedle do zgodnjih in prelomnih zametkov Dramatičnega društva: do Slovenskega društva v Ljubljani (1848‒1851), Gledališkega društva Leopolda Kordeža (1850–1850) in Narodne čitalnice ljubljanske (1861‒1867).