Dramatik Ivan Cankar najbrž ne bi mogel nastopiti v primernejšem trenutku, kakor v dobi, ko je slovensko gledališče z lučjo iskalo uprizorljiva dramska dela slovenskih korenin. Borštnik mu je prvo dramo Romantične duše še odklonil, že leta 1900 pa so v Deželnem gledališču uprizorili njegovega Jakoba Rudo. A Cankarjeva pot na slovenski oder ni bila lahka. Najbolje se mu je godilo, ko je bil intendant , ko so z velikim uspehom uprizorili njegovo Za narodov blagor in z veliko manjšim njegovo Pohujšanje. Veliko manj naklonjen mu je bil intendant ki je dajal prednost ljudskemu trivialnemu gledališču in s katerim se je Cankar zapletel v obširno časopisno polemiko, ki je luč sveta zagledala tudi kot Cankarjeva knjižica z naslovom Krpanova kobila. Z Govekarjem je nastopil intendant, ki je v novih časih jasno razrešil staro, v čase ustanovitve Dramatičnega društva segajočo dilemo o tem, ali naj bo gledališče predvsem kraj kratkočasnega zabavišče za plehki okus ali najvišji hram umetnosti, in se, sklicujoč se na okus publike in nujnost preživetja, opredelil za prvo. Cankarjevi dramatiki je s tem zaprl nekaj vrat, in prepričljivo trkala na vrata ne le ljubljanskega gledališča.