Zgodovina dramatične šole pri Dramatičnem društvu, ki se začne leta 1869, je zgodovina težav, zapletov, zastojev, pomanjkanja sredstev in zlasti kadrov, pa tudi znanja in tradicije, zato je to zgodba o neprestanem spopadanju z diletantizmom in o začetkih iz niča. Začenja pa se že pri samem vprašanju jezika. Neenotni, izumetničeni in nedognani odrski jezik, ki ga opažamo tudi v besedilih Slovenske Talije, ni bil v prid trdni umetniški vzgoji igralca. Tudi na tem področju je bilo treba orati ledino. Naučiti igralca, kaj je to oder, ni bilo nič lažje, kot ustvariti kakovostno slovensko dramo. V času po nastanku Dramatičnega društva je manjkala zavest o tem, kaj vse naj bi gledališka šola sploh bila, o čem vse naj izobrazi, manjkala je zavest o tem, kaj je gledališče, manjkal je pravi učiteljski kader, tako da so morali vsi, tako učitelji kot učenci, najprej skozi osnovno šolo na tem področju. Igralski kader, ki se je v njej šolal, je bil dolgo deležen le pouka v kultiviranju deklamiranja, gestike, govorice in petja, tudi ekstempora in dolgo ni presegel čitalniške umetniške višine. V šoli je kot učiteljica od leta 1869 do 1871 orala ledino izšolana pevka in igralka, po formatu pa subreta Dragojila Odijeva, ki pa so ji zlasti na dramskem področju morali pomagati še drugi učitelji, med njimi znana mojstrica deklamiranja Kornelija Šolmajer. Prelomnost gledališke šole ni bila v tem, da bi igralski kader usposobila za gledališki poklic, temveč da mu je dala nekaj osnovnih igrokaznih elementov avtomatizirane gledališke gestike in retorike; usposobila ga je za to, da je sploh lahko gledališko deloval. Od tod naprej so se talenti razvijali sami, tako da so postopoma in vsakdo do ravni, ki mu je bila dostopna, odkrivali skrivnosti gledališke igre. In prav s tem je šola odigrala pionirsko vlogo.