Ko je Fran Levstik 21. junija 1868 postal predsednik Dramatičnega društva, je bistveno dopolnil člene društvenih pravil, pri čemer je skušal zlasti spodbuditi nastajanje izvirne slovenske dramatike. Svoje dopolnitve je 11. marca 1968 takole predstavil v dopisu Novicam: »Izrekoma je povedano, da si društvo bode prizadevalo razpisavati darila za najboljša slovenska dramatična dela, ter da bode v knjigah preko društva natisnenih razglašalo presojila o vseh izvirnih i poslovenjenih igrah, katere društvo na oder postavi …« S predrugačenimi pravili je hotel predvsem povzdigniti dramatiko, zlasti domačo slovensko, v osrednji temelj in agens slovenskega gledališča. Njegove zasluge so z današnjega vidika prelomne v tem, da ima nepopustljivo pred očmi in zastavlja besedo za tako slovensko gledališče, ki ne bo le malo boljše zabavišče, temveč najvišji hram umetnosti, ki ga, je zapisal, »estetični sodniki imenujejo najvišji cvet vse poezije na zemlji«. Je eden redkih s kompleksno vizijo o slovenskem gledališču prihodnosti, a žal z vizijo, ki se v prevladujočih političnih, družbenih, kulturnih in socialnih razmerah šestdesetih let 19. stoletja objektivno ne more uveljaviti. Domača dramatika, kolikor je je sploh bilo, je bila šibka, gmotne razmere gledališča slabe, splošna gledališka omika in z njo vred pričakovanja občinstva pa na nizki ravni. Zato je tudi repertoar tistega časa bolj izraz gledališča kot zabavišča in manj kot hrama visoke kulture (iz »Levstikovih sanj«).