Kot ptič feniks je še pred koncem prve vojne vstalo iz pepela zdaj z izkušnjami porazov in uspehov ter razreševanja protislovij prekaljeno slovensko gledališče. Fran Govekar, bančnik Avgust Praprotnik in veletrgovec Alojzij Lilleg ustanovijo Slovenski gledališki konzorcij, ki ustvari gmotne temelje novega podjetja, in že septembra 1918, po štirih letih gledališkega molka, odprejo novo sezono ‒ s Finžgarjevim Divjim lovcem. Začetek evropeizacije slovenskega gledališča simbolno zaznamujejo predvsem trije fenomeni: uprizoritev prej dolgo s cenzuro onemogočenega Jurčičevega Tugomerja (6. februarja 1919), ki je tudi krstna uprizoritev v Jubilejnem gledališču Franca Jožefa ‒ današnji ljubljanski Drami; podržavljenje gledališča v novi državi, Kraljevini SHS, leta 1920, s čimer slovensko gledališče prvič v zgodovini pridobi trdne, z družbenim konsenzom utemeljene gmotne temelje; in pa Cankarjeve drame, ki se jim zdaj (po avtorjevi smrti leta 1918) na široko odprejo vrata na slovenske odre. Repertoarni lok uprizarjanja izvirnih del, ki se od Jurčičeve Veronike Deseniške, srednjeveške romantične tragedije s slovenskimi motivi na slovenskih tleh, uprizorjene l. (1892), pne do Jurčičevega narodotvornega junaka, upornika Tugomerja (1919) kot utelešenja državljanskega poguma za uresničevanje slovenskih narodnostnih teženj v novem idealu skupne južnoslovanske države, je zdaj sklenjen. Z retrospektivnega razgledišča leta 1920, ko se končuje doba profesionalizacije in začenja doba evropeizacije slovenskega gledališča, se jasneje pokaže, kako orjaško delo je v pol stoletja opravilo Dramatično društvo.