V času med letoma 1867 in 1892 je Dramatično društvo bodisi v starem Deželnem gledališču ali na čitalniškem odru uprizorilo le nekaj del vrhunske svetovne dramatike: Schillerjeve Razbojnike (1875), Kovarstvo in ljubezen istega avtorja (1877) in Gogoljevega Revizorja (1887). uprizorjena kot uvodna in slavnostna predstava v na novo odprtem Deželnem gledališču, je znanilo novega, precej manj trivialnega in kakovostnejšega repertoarnega obdobja. V zgolj dobrih osmih letih do konca stoletja se na odru zvrsti vrsta prvič uprizorjenih vrhunskih del svetovne drame in opere, denimo Ibsenova Nora (1892), Čarostrelec K. M. von Webra (1893), Smetanova Prodana nevesta (1894), Verdijev Trubadur (1895), Bizetova Karmen (1896), Gounodov Faust (1896), , Verdijev Rigoletto (1896), Shakespearov Trgovec beneški (1897), Verdijeva La Traviata (1897), Shakespearove Vesele žene windsorske (1898), Verdijeva Aida (1898), Lessingova Emilia Galotti (1898), Wagnerjev Lohengrin (1899), Ibsenovi Strahovi (1899), ), Wagnerjev Večni mornar (1900), in Wagnerjev Tannhäuser (1900). Inscenacije kapitalnih dramskih in opernih del vseeno tudi v tem času ne presežejo 15 odstotkov celotnega repertoarja, ki se večidel še naprej nagiblje k trivialnim predlogam, a že to je precejšen napredek. V repertoarju uprizarjanja slovenskih del odseva rastoča umetniška in narodna samozavest, ki ) kot utelešenjem državljanskega poguma in slovenskih narodnostnih teženj.